Slovenija mora pospešiti digitalizacijo države in javnih storitev.
Naša država se je sicer takoj po samostojnosti intenzivno lotila digitalizacije, v zadnjih desetih letih pa je pričela zaostajati za drugimi državami. Digitalizacija ima dva pozitivna učinka na visokotehnološki sektor:
→
omogoča opravljanje storitev na daljavo, kar zmanjša birokracijo in posledično pomeni bolj učinkovito izrabo časa zaposlenih v podjetju,
→
spodbuja nastanek novih IKT rešitev, ki jih podjetja razvijejo za državo.
Pozitivne učinke digitalizacije se da zelo dobro videti v Estoniji. Estonija je javne storitve začela digitalizirati že v devetdesetih letih, kar je pripomoglo k hitremu razvoju IT sektorja v državi. Med drugim je Estonija:
prve storitve elektronskega bančništva razvila že leta 1996,
istega leta je uvedla e-vladne seje,
leta 2000 je uvedla e-davke,
istega leta je uvedla sistem plačevanja mestnega parkiranja prek mobilnega telefona,
leta 2001 je za zmanjšanje stroškov in varno izmenjavo podatkov iz obstoječih baz podatkov uvedla nacionalno integracijsko platformo, ki je postala hrbtenica nacionalne informacijske infrastrukture, ki omogoča, da je 99 % javnih storitev dostopnih na spletu 24/7,
leta 2002 je uvedla e-osebno izkaznico in digitalno podpisovanje,
leta 2005 je uvedla e-volitve,
leta 2008 je uvedla e-zdravje, dve leti pozneje pa še e-recept,
leta 2014 uvede e-portal Uprave cest, spletno storitev za lastnike in voznike vozil,
leta 2020 uvede e-notarja.
Ena izmed najbolj perečih problematik na področju digitalizacije za tehnološki sektor je (ne)uvedba e-notarja, zaradi česar morajo lastniki (in tuji vlagatelji) v slovenska podjetja pravne zadeve urejati osebno pri slovenskem notarju. To je seveda velika, pogosto nepremostljiva ovira za investitorje iz drugih držav pri investiranju v slovenska podjetja.
V slovenski pravni red bi bilo smiselno uvesti tudi tako imenovano poenostavljeno delniško družbo (PZDD), ki bi bistveno zmanjšala birokratsko breme pri ustanavljanju novih zagonskih podjetij, omogočila lažje investiranje v takšna podjetja in lažjo udeležbo zaposlenih pri lastništvu oziroma dobičku teh podjetij. S tem bi Slovenija posledično naredila pomemben korak k digitalni transformaciji poslovanja z gospodarskimi družbami.
PZDD bi morala upoštevati naslednje značilnosti:
PZDD bi morala upoštevati naslednje značilnosti:
→
Sledi se osnovni logiki obstoječe delniške družbe, pravic delničarjev in načina predvidenega upravljanja delniških družb.
→
Sledi se logiki minimalnega osnovnega kapitala in enostavnosti ustanovitve, ki sicer velja za družbe z omejeno odgovornostjo (npr. 7500 EUR ustanovnega kapitala ali manj).
→
Bistveno se poenostavi vodenje delniške knjige, za vodenje katere je odgovorna PZDD, pri čemer se dopusti možnosti, da PZDD postane neposredno član Klirinško depotne družbe, s čimer se vrednostni papirji izdani s strani PZDD vpisujejo v register vrednostnih papirjev. PZDD ima pri KDD poseben račun, namenjen izključno evidentiranju in prenosu delnic ter drugih vrednostnih papirjev na podlagi ustreznih pogodb in nalogov o prenosu.
→
Poenostavi se sklic skupščine, potek in potrjevanje sklepov skupščine.
→
Oblika se ne uporablja za družbe, ki so uvrščene na organiziran trg kapitala v EU, s čimer se ne posega v obstoječo ureditev za te družbe, prav tako pa je treba opraviti razmislek, ali je dopustna tudi za velike družbe, ki niso uvrščene na organizirani trg, in ali je dopustno preoblikovanje teh družb v PZDD.
Odločevalci in državna uprava morajo na področju digitalizacije in debirokratizacije čim prej pričeti dialog z visokotehnološkim sektorjem z namenom določitve prednostnih področij ukrepanja in nato tudi dejansko uveljaviti te ukrepe.
