V obdobju 2000–2008 je Slovenija uspešno zmanjševala razvojni zaostanek za najnaprednejšimi članicami Evropske unije. Posledično se je višal tudi standard prebivalcev. Finančna kriza je vse to obrnila na glavo. Zamujali smo s sanacijo bank, zaradi česar se je naše približevanje najbolj razvitim državam Evropske unije ustavilo. Če smo bili leta 2004 najbolj razvita nova članica EU, sta nas Češka in Ciper že prehitela, Estonija in Litva pa nas bosta vsak čas. Pri čemer je bil na primer še leta 2000 estonski bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči dvakrat nižji od slovenskega.
A v prvi vrsti ne gre za ponos. Napovedi višanja javnih izdatkov zaradi staranja prebivalstva so neizprosne.
Če smo po zadnjih podatkih Urada za makroekonomske raziskave in razvoj leta 2019 za zdravstvo, pokojnine in dolgotrajno oskrbo namenili 16,9 odstotka BDP, se bo do leta 2025 ta številka zvišala na 17,6 odstotka, do leta 2030 na 18,7 odstotka in do leta 2040 na kar 22,3 odstotka BDP.
Oziroma povedano drugače: leta 2019 smo za zdravstvo, pokojnine in dolgotrajno oskrbo namenili slabe 8,2 milijarde evrov. Že leta 2025 bo ta številka narasla za 350 milijonov evrov glede na BDP v letu 2019. Leta 2030 bomo morali za te storitve plačati že skoraj milijardo več. Leta 2040 pa se bodo ti državni izdatki približali enajstim milijardam evrov glede na BDP iz leta 2019. Dejansko bodo zaradi predvidene rasti bruto domačega proizvoda te številke po vsej verjetnosti še večje.
Dolgoročne projekcije izdatkov za socialno zaščito
Slovenija mora torej do leta 2040 najti več kot 2,5 milijarde dodatnih evrov za financiranje zdravstva, pokojninskega sistema in dolgotrajne oskrbe. Upamo si trditi, da teh vsot ob trenutni strukturi slovenskega gospodarstva brez bistvenega znižanja življenjskega standarda prebivalcev ni mogoče doseči. Temu smo priča že danes: kakovost javnega zdravstva je vse slabša, za hitro zdravstveno oskrbo je vse pogosteje treba plačati iz lastnega žepa, rast pokojnin stežka sledi inflaciji, dostop do dolgotrajne oskrbe je slab.
Slovenci smo bili vedno ponosni na našo solidarnost, na socialno državo, na družbeno enakost. Zaničljivo smo se ozirali proti Združenim državam, češ kako si tam vreden le toliko, kot imaš pod palcem. A ko je človek bolan, se ne bo vprašal, ali je pravično, da si sam lahko plača zdravljenje, medtem ko si ga nekdo drug ne more. In temu scenariju naproti nezadržno hiti Slovenija.
Če želimo ohraniti trenutno raven socialne države oziroma jo celo okrepiti, bomo morali kot družba ustvariti več. To pomeni, da bo moralo gospodarstvo ustvariti več izdelkov in storitev z visoko dodano vrednostjo. Torej več visokotehnoloških produktov, ki jih je zaradi njihove kompleksnosti in unikatnosti moč dražje prodati.
To bo terjalo bistveno spremembo slovenskega razvojnega modela. Država – in podjetja – se bodo morala osredotočiti na dosego cilja bistvenega povečanja visokotehnološkega sektorja. To povečanje pa mora iti z roko v roki s povečanjem družbene pravičnosti.
Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) se slovenska podjetja po produktivnosti delijo v dve skupini. V prvi so tista, ki tekmujejo na svetovnem trgu. Ta ustvarjajo bolj kakovostne izdelke in storitve, zaradi česar lahko svojim zaposlenim nudijo višje plače in vplačajo več davkov v državno blagajno. Druga skupina pa so tista, ki delajo za domači trg, z manj kakovostnimi izdelki in storitvami ter posledično nižjimi plačami in vplačanimi davki, ki se nato porabijo tudi za socialne storitve.
Država mora nujno spodbuditi rast in razvoj prve skupine podjetij. A spodbude morajo biti skrbno premišljene. Po podatkih Eurostata iz leta 2022 so izdatki podjetij za raziskave in razvoj zelo blizu evropskemu povprečju. Tudi na področju izobrazbe prebivalstva nismo slabi. Ključni dejavniki gospodarskega okolja niso slabi. Kaj je torej treba spremeniti?
Slovenija v primerjavi z državami EU po ključnih visokotehnoloških kazalnikih
